Ljubljanska kolesarska mreža(Slovenska mesta se pripravljajo na evropski dan brez avtomobila 22. septembra)
22. septembra se bo v več kakor 800 mestih in manjših krajih po vsej Evropi vsaj nekoliko zaustavil avtomobilski promet. Ta dan je Evropska komisija izbrala za “Evropski dan brez avtomobila”, mesta pa bodo skušala spoznati, da je življenje brez avta v mestu povsem mogoče in celo prijetno. Mestne uprave bodo prebivalce in vsakodnevne obiskovalce čim bolj učinkovito prepričale, naj se ta dan namesto z osebnim avtom pripeljejo v mesto z vlakom, avtobusom, tramvajem, kolesom ...
Tudi slovenska mesta in kraji so letos prvič pristopili k dnevu brez avtomobila. Kar 21 se jih je prijavilo s takimi in drugačnim programi – od enodnevnih zapor mestnega jedra s spremljajočimi informativnimi programi do večdnevnih prireditev in dogajanj. Slovenska mesta in kraji, ki so se pridružili Evropskemu dnevu brez avtomobila, so: Borovnica, Celje, Grosuplje, Kamnik, Kuzma, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto, Odranci, Podvleka, Ptuj, Radlje ob Dravi, Ruše, Sevnica, Slovenj Gradec, Solčava, Šoštanj, Žalec, Žiri.
Prometne težave v sodobnih evropskih mestih
Evropska mesta z razvito zavestjo prebivalcev vse bolj ugotavljajo, da je avtomobilska kultura ob tem, ko je omogočila sodobnemu človeku veliko mobilnost, dodobra zadušila mestno razpoloženje. Ponekod so se tega zavedli že zgodaj in se že dolga leta, ponekod celo desetletja, intenzivno trudijo, da bi mesta počasi zaprli za osebni motorizirani promet in jih vrnili prebivalcem in obiskovalcem.
Taka usmeritev se ujema s sklepi Evropske zveze o zmanjševanju onesnaženosti zraka (direktiva o kakovosti zraka iz leta 1996), ki so že bili sprejeti, ter s sklepi o zmanjševanju hrupa v mestih, ki jih pripravljajo prav zdaj. Povsem nedvoumno je namreč izmerjeno, da je osebni motorizirani promet poglavitni krivec za onesnaženost zraka, tudi z zelo škodljivimi in strupenimi snovmi. Čeprav ne gre zmanjševati grozljivosti podatka o velikem številu mrtvih na cestah zaradi prometnih nezgod, pa je neverjetno presenetljiva ugotovitev nekaterih študij, da namreč še več smrti tako ali drugače povzroči onesnaženost zaradi prometa. Tudi hrup v mestih, ki je ponekod že na meji vzdržnega, povzročajo predvsem osebni avtomobili, raziskave v zadnjih letih pa so jasno pokazale, kako zelo škoduje zdravju.
Avtomobili so zelo odgovorni tudi za neprimerno uporabo mestnega prostora. Starodavna mestna jedra, polna lepe arhitekture, ter površine, po katerih bi se lahko sprehajali pešci ali bi na njih raslo zelenje, pogosto prepuščamo mirujočim avtomobilom, ki zasedajo dragoceni prostor in kazijo lepoto mest.
Avtomobili, od katerih je človeštvo pričakovalo veliko povečanje mobilnosti, so postali svoje nasprotje: pretočnost v mestnih središčih je zelo majhna in mobilnost je z avtomobilom praviloma manjša od mobilnosti drugih vozil. V veliki večini evropskih mest se je promet zgostil do nevzdržnega stanja, s katerim skoraj nihče ni zadovoljen, tudi vneti zagovorniki osebnega avtomobilizma ne. Jasno tudi postaja, da evropska mesta pri zdajšnjem povečevanju osebnega avtomobilskega prometa čaka popoln prometni kolaps, če ne bodo zelo hitro in učinkovito ukrepala. S svojimi starimi jedri so sezidana kvečjemu za redek in miren promet, ne pa za avtocestno drvenje in vsakodnevne selitve narodov na štirih kolesih.
Zato je povsem neizpodbitno, da morajo evropska mesta zelo hitro začrtati strategijo, kako preprečiti nadaljnje propadanje zaradi povečevanja prometa in kako postopno vrniti mestna jedra njihovi osnovni nalogi. Tudi če morda mestnim oblastem taka strategija ne diši – zahteva namreč določene finančno zahtevne posege, ob tem pa tudi ukrepe, ki se jim pri nezadostni informiranosti del prebivalstva lahko zoperstavi – enostavno ne gre drugače, kakor da se jih čim prej loti. Prej ali slej bo pač treba nekaj ukreniti, le da bodo poznejši ukrepi dražji in teže izvedljivi. Zdajšnje mestne oblasti so torej ali slepe in ne razumejo teže problema – kljub temu da stroka in civilne pobude nanj opozarjajo že zelo dolgo – ali pa prelagajo ukrepe, ki jih ocenjujejo za nepriljubljene in potencialno politično škodljive, na ramena kolegov, ki bodo prišli za njimi in ne bodo imeli več nobene izbire.
Takšno tiščanje glave v pesek je nadvse škodljivo, tako za zdajšnje prebivalce, ki morajo trpeti mestni prometni kaos, kot za mesta, ki bodo morala v prihodnosti reševati probleme zdajšnje "okupacije". V Evropi se zato zelo hitro množijo mesta, ki snujejo resno strategijo svoje prometne prihodnosti, vse več pa je tudi takih, ki so svoja jedra že precej očistila hrumeče in smrdljive pločevine.
Dnevi brez avtomobila
Zaradi splošnega nezadovoljstva meščanov so v nekaterih evropskih mestih bolj ali manj spontano začeli preizkušati, kakšno bi bilo videti mesto, če se večji del ljudi ne bi pripeljal vanj z osebnim avtomobilom. V devetdesetih letih so po Evropi vzniknile akcije, ki so bile zazrte v prihodnost. V Veliki Britaniji so organizirali "Don’t choke Britain", v Nemčiji "Mobil ohne Auto", v Kataloniji "Auto reflexio". Mesta so se tega lotevala različno in ob različnih dnevih, osnovni pristop pa je bil podoben: zapreti vsaj del mesta za ves osebni motorni promet za ves dan in poudariti druge oblike prevoza, predvsem kolesarjenje in javni mestni prevoz, ter pešačenje. Kar se le da široko in poglobljeno so informirali prebivalce, da bi čim popolneje dojeli pomen takega dneva. Ne gre namreč za oviranje motornega prometa ali popuščanje kolesarjem in pešcem. Tak (resda simbolni) enodnevni radikalno spremenjeni prometni režim naj bi čim večjemu številu prebivalcev in obiskovalcem pokazal, da je mesto lepše in prijetnejše brez nenehnega hrupa in smradu avtomobilov. Ob tem je pomembno sporočilo, da evropska mesta tako ali tako ne zdržijo stalnega povečevanja motornega prometa in da je tak razvoj tako ali tako nujen.
Mesta, ki so organizirala "dneve brez avtomobila", so večinoma presenečeno ugotovila, da tak dan niti približno ne pomeni kaosa in popolnega nezadovoljstva, temveč je deležen pretežno velikega odobravanja meščanov. Francosko ministrstvo za okolje in prostor se je leta 1998 odločilo sprožiti vsedržavno akcijo. 22. septembra tistega leta je prvič potekal dan brez avtomobila pod geslom "V mestu brez avta". V Franciji ga je izpeljalo 35 mest in povsod je doživel velik uspeh ter podporo prebivalcev.
22. septembra 1999 je dan brez avtomobila izpeljalo že 66 francoskih ter 92 italijanskih mest in krajev; ta dan zato velja za prvi "evropski" dan brez avtomobila. Odzivi so bili silno vzpodbudni: 85 % ljudi je menilo, da je tak dan odlična ali dobra zamisel in bi želeli, da se ponovi, okoli 50 % bi celo želelo, da se ponovi vsak teden. Kar 96 % prebivalcev v zaprtih delih mesta je izjavilo, da jih potek dneva ni motil, in večina trgovcev je ugotovila, da je bil promet kvečjemu boljši kakor navadno in nikakor ne slabši.
Ker se oblikovanje prometa, kakor so ga izpeljala mesta na "dneve brez avta", zelo dobro ujema z evropskim pogledom na mobilnost, mestni promet in trajnostni razvoj, se je Direkcija za okolje pri Evropski komisiji odločila podpreti organizacijo vseevropskega dneva brez avtomobila. Ta se v tej obliki in v tolikšnem obsegu prvič pripravlja za 22. september letos. Evropa je na podlagi izkušenj iz prejšnjih akcij pripravila obsežna navodila in priporočila, da bi se mesta lahko kar najbolje pripravila na potek dneva in ga čim laže ter čim uspešneje izpeljala. Vsi potrebni podatki so zbrani na spletnem naslovu http://www.22september.org.
Do začetka septembra se je prijavilo že krepko čez 800 evropskih mest. Nekatere države so vse skupaj vzele zelo resno, na primer Španija z več kot 200 in Italija z več kot 150 mesti, pa tudi Avstrija je glede na svojo relativno majhnost zelo napredna, saj se je prijavilo 70 mest. Izmed držav, ki niso v Evropski zvezi, močno izstopa le Švica s 14 mesti, medtem ko imajo druge kvečjemu po eno prijavljeno mesto, le Slovaška jih ima pet. Tudi Slovenija je od 12. septembra na uradnem seznamu, od vseh 21 krajev pa je prijavljen le Maribor.
Je Slovenija v Evropi?
Slovenija ima precej žalostno novejšo zgodovino urejanja prometa v mestih in tudi trenutno stanje je kar se da zaskrbljujoče. Zaradi spleta okoliščin – od pritiskov avtomobilskega lobija in potrebe po socialnem miru prek slabe finančne in poslovne politike do vsesplošnega pomanjkanja občutka za prihodnost in hlastanja za materialnimi dobrinami ter družbeni afirmaciji z njimi – je avto v Sloveniji na prvem mestu med predmeti, ki jih odrasel človek želi imeti. Zato je povsem jasno, zakaj se promet povečuje tako vrtoglavo. Zaradi brezbrižnosti mestnih oblasti in nesposobnosti ter neorganiziranosti policije in njene zaverovanosti v akademske probleme pa v mestih ni le vse gostejši, temveč tudi vse bolj nasilen, živčen in brezobziren. Avtomobilisti menijo, da je njihova osnovna pravica voziti, ne da bi upoštevali pravice šibkejših, in pustiti avtomobil na brezplačnem parkirnem prostoru, tudi če je to pločnik ali kolesarska steza. Glede na nedejavnost policije in mestnega redarstva jih niti ne gre obsojati, saj bi bilo naivno pričakovati, da bo vsakdo brez grožnje morebitne resne kazni upošteval vse predpise. Tudi v precej bolj razvitih okoljih so le z dolgoletnim in doslednim izvajanjem strogih ukrepov dosegli višjo raven prometne kulture.
Prometni režim v Ljubljani, ki je verjetno najbolj problematično mesto v Sloveniji, vsekakor pa daleč najbolj oblegano, je star 25 let. To pomeni, da je bil pripravljen za popolnoma drugačen promet, kot je današnji. Načrt za posodobitev prometnega sistema se že tri leta valja po predalih mestnih veljakov, ki se bojijo posegati v trenutno stanje. Podobno je z načrti za tramvaj in druge posodobitve mestnega prometa. Tudi drugje ni dosti bolje.
Tako ne gre več naprej. Skrajni čas je, da Slovenija in njena mesta skupaj z Evropo spoznajo, da je treba prometni vozel, ki so ga predolgo pustili, da se je vse bolj zategoval, čim hitreje razvozlati, če je zategnjen preveč, da bi se sprostil, pa ga celo presekati. Problem ne bo izginil sam od sebe, pa naj oportunistični kratkovidni politiki še tako računajo na to, ampak bo postajal vse hujši in hujši.
Evropski dan brez avtomobila je enkratna priložnost, da se od mest, ki so že doživela krize in prometne infarkte, naučimo, kako je mogoče v mesto priti in se po njem premikati brez avtomobila – z avtobusom, vlakom, tramvajem, kolesom, peš, rolerji, skiroji. Skoraj nemogoče je, da ne bi v Sloveniji z enakim zadovoljstvom kakor v drugih krajih Evrope ugotovili, da imamo lepo in prijetno mesto, ki je še toliko lepše in prijetnejše, če je okolje malo bolj tiho in zrak malo bolj čist in če ni treba na vsakem koraku paziti, katera hrumeča pločevina nam bo prekrižala pot.
© 2000-2007 Ljubljanska kolesarska mreža. Datum zadnje spremembe 29.9.2007